Življenje brez rib
Življenje brez rib (Quinckejev sindrom)
„S tako hudo alergijo, kot jo ima vaš otrok, si ne delajte utvar! To je smrtno nevarna alergija, za njegovo življenje pa ste povsem odgovorni, vsaj dokler ne odraste," mi je rekla zdravnica, ko je pregledovala mojega, takrat že pet let starega sina. Alergija na ribe, ki jo je Miha prinesel s seboj na svet, je bila nekaj povsem novega za vse nas, kajti nihče v družini nikoli ni bil alergičen na nič. Ne na seno, ne na jagode, cvetni prah, živalsko dlako ... O ljudeh, ki so kihali, ali imeli srbečico zaradi alergije, sem dotlej samo slišala. Novega načina življenja se je bilo treba naučiti na hitro, kajti vse se je začelo v trenutku, ko je moj Miha imel komaj slabo leto in je prvič v življenju poskusil košček ribe, kuhane v vodi, z nekaj kapljicami olivnega olja, vsega skupaj je dobil za noževo konico, kot so svetovali v otroškem dispanzerju pri navajanju malčka na novo hrano.
Miha je polizal žličko z drobcem kuhane bele ribe, se spačil in zajokal. Smejala sem se mu in rekla, da se bo na ribe pač moral navaditi, tukaj okrog njega smo namreč sami morsko nastrojeni ljudje, ki imamo ribe zelo radi. Ni poslušal, kar dalje se je cmeril, tudi pogledati me ni hotel. Malček pač. Oči si je mel in si z rokicama brisal solze, jaz pa sem se dalje smejala in potrpežljivo čakala, da se malo umiri. Čez čas sem opazila, da so njegove oči nekako pordečile in zatekle. Potem sem opazila, da so mu tudi ustnice nabreknile in da nabrekajo še bolj in to nenavadno kot da mu nekaj stiska grlo. Nisem nič premišljevala, pograbila sem ga in stekla dol na cesto, predirjala sem tri nadstropja, odprla staro katrco, ga vrgla na zadnje sedeže in oddrvela kolikor je dovolil motor proti bolnišnici. Pri tem sem skoraj nenehno pritiskala ne hupo. Mislim, da sem prišla do pediatrične klinike v nekaj kratkih minutah, ampak Miha je bil, ko sem ga jemala ven, nekako modrikast, oči sploh ni bilo videti, namesto njih sta bila tam dva otekla krofa ... Vpila sem na pomoč, ko sem pritekla do vratarja in tekla mimo njega proti specialističnim ambulantam, kjer sem slutila, da bi znala biti pomoč. Prva zdravnica, ki me je zagledala na hodniku, je v hipu razumela, za kaj gre. Nekaj je zavpila sestri, ki je stekla iz ambulante in se vrnila še z eno zdravnico. Medtem sem povedala, kaj je jedel, v hipu so mu vbrizgali kalcij in s pripravljenim skalpelom v roki čakali, ali bo otrok zadihal, ali mu bo treba prerezati grlo...
Imel je srečo. Miha je preživel.
Preživel ni samo prvič, ampak tudi drugič in tretjič in kdo ve kolikokrat še. Drugič je preživel, ko je pri petih letih ostal na obmorskih počitnicah z babico. Čeprav sem materi zabičala, da ta otrok ne sme priti v stik z ribami, ker ima hudo in zelo nevarno alergijo, je ta moja mati, vzgojena v sokolskem duhu in špartanskih razmerah dveh lakotnih vojn, sklenila, da se ta njen vnuk nekaj spreneveda in da je najbrž samo izbirčen, kar je zanjo vedno bil neodpustljiv greh. O prvi priliki mu je naredila dobre, pečene sardele. Ni jih hotel jesti, jasno, kajti njega ribe žgejo v ustih podobno kot nas peče feferon. Ampak moja klena mati ga je pač prisilila. Znano sokolsko reklo pri vzgoji otrok je bilo: prisiliti jih je treba... Kaj pa vem, morda je res kaj na tem. Ona ima dandanes 90 let, še vedno zlahka naredi 10 sklec in z dlanmi se kot nič skloni do tal s stegnjenimi nogami, nobene bolezni nima, nič ne je boli... Ampak njeno sokolsko špartanstvo tu ni zaleglo. No, tudi je ona drvela z avtom in Mihatom na zadnjih sedežih v bolnišnico, da so ga tam rešili z injekcijo...
Tretjič je preživel kot šolar. Bil je po naravi važič in se je seveda pred sošolci hvalil s čimer se je mogel, najbrž tudi s tem, da je alergičen na ribe. In ko je prišla tista znana šolska malica čaj pa žemlja z ribjo pašteto, je bil velika izjema med sošolci. On pa že ne bo jedel žemlje z ribjo... Otroci so mu ponagajali in mu, ko ni gledal, v čaj namešali malo te paštete... Potem je seveda gromozansko zatekel, oči je imel spet debele kot krofe, ustnice pa kot zamorec... Ampak, pozneje je priznal, da od tistega čaja s pašteto nikoli ni požrl niti požirka, ker ga je užgal, čim ga je okusil. Če bi popil le požirek, bi mu otekel sapnik oziroma grlo pred sapnikom in bi ga dušilo. Izkoristil je sošolce za šole prost dan, saj so ga najprej z rešilcem peljali na urgenco in potem domov.
Preživel je skratka. Danes, ko je tudi sam že oče sedemletnega sina, ima vedno v žepu antihistaminske tabletke, saj je medtem ugotovil, da poleg rib ne sme jesti niti piščančjega mesa, kajti na farmah pitajo piščance s krmo, v katero mešajo tudi ribjo moko, in še marsičesa, kajti na večini naših proizvodov še vedno ne piše, da vsebujejo sledi ribe ali ribje moke. Tak je njegov eksperiment z življenjem, ki traja do smrti.